Moja prava soseščina
Diakon Ralph Prausmüller
Župniji se reče po grško paroikia.
Dobesedno to pomeni soseščina, izraža pa tudi bivanje v tujini, kot skupnost, ki nima državljanstva. Prvi kristjani so razumeli, da tu na zemlji živijo vedno nekako kot tujci. Kajti naša prava domovina je v nebesih (Flp 3,20).
Vsak od nas živi v neki družbi in državi, do katere imamo vsi pravice in dolžnosti (Jezus pravi: »Dajte cesarju, kar je cesarjevega« (Mr 12,17)), in vendar smo kot kristjani še bolj povezani z tisti drugi domovini.
Ravno kot izseljenci vemo, kaj pomeni živeti nekje na tujem. Tu nismo domačini. Potrebno je, da iščemo vezi z rojaki in imamo tudi odgovornost do njih. Tako smo povabljeni, da živimo tudi v paroikii – naši pravi duhovni soseščini – povezani med seboj. Na ta način gradimo božje kraljestvo že tu na zemlji, kjer koli živimo, s tem, ko si prizadevamo za socialno pravičnost, za medsebojno solidarnost in ljubezen, za skupne vrednote, za krščansko vero, češčenje in praznovanje.
Nekoč so imeli vso oblast absolutistični vladarji, kralji, cesarji … Imeli so svoje podložnike, ki so jih morali ubogati. Tudi v Cerkvi je veljala podobna mentaliteta. Škofje in župniki so bili voditelji in verniki so bili poslušni.
Z drugim vatikanskim cerkvenim zborom (1962–65) se je podoba Cerkve bistveno spreminjala. Koncil razlaga Cerkev kot »communio«, kot skupnost vseh verujočih – laikov in klerikov. Vsi imajo (vsak na svoj način) nalogo in odgovornost graditi božje kraljestvo.
Gre torej za skupnost. Seveda je vsak poklican, da se udeležuje nedeljskega bogoslužja in prejema zakramente. Vendar to ni privatno opravilo posameznika. Če cerkve po liturgiji ne zapuščamo kot paroikia, kot dobra sosesčina, kot družina, smo zapravili priliko, ki nam jo nudi Cerkev – Jezus sam, navzoč v zakramentih. Cerkev je Kristusovo telo in verniki smo udje tega telesa. O prvih kristjanih so rekli, da so bili kakor eno srce in ena duša. Ko kdo to reče tudi o nas, takrat smo prava župnija.
Vsak lahko k skupnemu življenju prispeva z majhnimi ali večjimi dejanji: najprej je redna udeležba in veselje priti v skupnost (k maši) in sodelovati – od organistk do faranov, ki prodajajo revije, od tistega, ki obiskuje bolnika, in onega, ki prispeva malico za kakšno prireditev, tisti, ki zna tolažiti žalostnega ali se ukvarja z otroki v župnijski šoli ali vrtcu – vsak najde svoj prostor v župniji in priložnost za ustvarjanje prave »sosesčine«. To je skupnost tistih, ki jih navdihuje in žene živa vera.
Župnija ima več skupin, ki oblikujejo in ustvarjajo takšno skupnost. Posebno odgovornost ima Župnijski pastoralni svet, ki pomaga župniku voditi župnijo in spremljati skupnost na poti h Kristusu.
Nekaj nalog članov ŽPS, ki se srečujejo približno petkrat letno na sestankih, je:
– svetujejo župniku pri vseh vprašanjih, ki se tičejo župnijske skupnosti, in skupaj z njim sprejemajo določene odločitve;
– predlagajo in pripravljajo župnijske praznike in prireditve;
– spremljajo in podpirajo povezovanje dela v župniji;
– opozarjajo na socialne in karitativne potrebe župljanov;
– podpirajo pouk in prireditve slovenske šole in vrtca;
– spremljajo razmere in potrebe v skupnosti in pomagajo župniku pri dušnopastirskih nalogah;
– pomagajo postaviti slovensko misijo v pravi okvir znotraj nemške in vesoljne Cerkve ter nemške družbe;
– spremljajo življenje Cerkve v Sloveniji;
– vzdržujejo stike do faranov in do Cerkvi oddaljenih, ki jih poznajo.
Želimo, da bi bilo čim več župljanov pripravljenih postati člani ŽPS.
01.03.2026 bodo naslednje volitve.
Bodite tudi Vi razpoložljivi in pripravljeni kandidirati za člana ŽPS in tako prispevati naši župniji, da raste v živo občestvo.